Vse naše diskriminacije
Smo starejši res skupina, ki jo država želi zaščititi?

April je tukaj. Zdaj je čas, ko bi morala na veliko nabirati telesno kondicijo, ki sem jo v začetku leta pustila v bolnici. To sicer tudi počnem. Ob sprehodih po bližnji okolici me zaposluje tudi vrt, ki od mene v teh dnevih zahteva prav čudne aktivnosti, kot je ta, da moram prve posevke in tudi trato, zalivati. Aprila! Ki nam v svojih prvih 14 dneh ni namenil niti kapljice. Narobe svet.

A ta »narobe svet« mi ni nepoznan. V IMZ in na zborih razprave o okolju in podnebni krizi nikoli ne zmanjka, meni in mojim mlajšim aktivistkam in aktivistom pa k sreči tudi ne volje, da česa smotrnega in konkretnega ne ukrenemo.

A tokrat me je dosegel »narobe svet« drugačne vrste. Pandemija covid-19 nas je zaprla v stanovanja, v sobe. Mi, stari 65 let ali več, smo se bili primorani odločiti, ali bomo svoje potrebe tudi v tem času sposobni sami zadovoljevati ali bomo za to morali zaprositi koga od otrok, svojcev ali pa se bomo morali obrniti na strokovne službe in prostovoljce. Kakorkoli se že znašli, vsem je bilo na dušo položeno eno – dragi upokojenci, dajte se kar v največji meri umakniti iz javnega življenja, da vas zaščitimo pred virusom, ki ga prav vi najtežje prebolite.

In sem se. Moj telefon ima zdaj aplikacijo whatsap, da se lahko s svojo družino pogovarjam tako, da jih vidim. Sin se kdaj pripelje mimo okna, da si pomahamo. Hčerka se je zato, da nama je na voljo, odrekla vsem ostalim kontaktom. Ponedeljkovi sestanki IMZ potekajo preko video konferenc, z zdravnico, ki jo prvič v življenju res potrebujem, komuniciram po e-pošti. Morda bo kontrola po operativnem posegu, ki jo je moj specialist načrtoval za maj, že možna v živo, morda pa tudi tokrat ne bo šlo brez komunikacijske tehnologije. Maske sem za nas sešila sama. Tistih za enkratno uporabo ne želim uporabljati, saj … podnebna kriza, vendar!

Pa se je začelo. Gledam posnetke iz Beograda, ko so v skrbi za rizične skupine, trgovine odprli ob štirih zjutraj in te, še nočne ure, za nakupovanje namenili prav starejšim. Saj mi tako in tako ne spimo, ali kako? Nato sledijo podobni ukrepi tudi pri nas. V trgovine smemo le še med 8. in 10. uro zjutraj. Mi in ostale rizične skupine, kot so nosečnice, gibalno ovirani. Dve uri za količino nakupa, ki bo zadostovala vsaj za teden dni. Dve uri za družbeno skupino, ki v Sloveniji šteje okoli 650.000 ljudi. Dve uri za ljudi, med katerimi smo bolj ali manj okretni, bolj ali manj zmedeni. Ampak v redu, boj proti prekomernemu razmahu virusa je boj nas vseh. Skupaj. V trgovino zato hodim med 8. in 10. zjutraj.

Iz domov za ostarele izhaja veliko število sicer okuženih z virusom covid-19 v Sloveniji. Ja, seveda, to so institucije, ki skrbijo za najbolj rizično skupino prebivalstva. A so to prvenstveno institucije socialnega skrbstva in nege, ne pa epidemiološki centri. Gre za institucije, to zdaj vemo vsi, ki so kadrovsko in finančno že tako in tako podhranjene, strokovnih virov pa v takšnih razmerah, kot je pandemija, sploh ne premorejo. Zato so se domovi takoj zaprli. Nekateri ob pojavu virusa, drugi pa so bili za obiske zaprti že prej zaradi drugih virusnih obolenj, ki jih s sabo prinese vsaka zima. Zaprli so se za obiskovalce, stanovalci so obtičali v svojih sobah. Nekateri so se obdali z dodatno ograjo – vse, da bi bilo možnosti za razmah virusa čim manj. Vsakega stanovalca DSO, ki je bil pozitiven, so prepeljali v bolnišnico na zdravljenje. Prav je tako. Vendarle smo rizična skupina, ki virus težje prebolimo, če ga sploh.

Pa se je začelo. Zaradi bojazni, da bi ob večjem razmahu okužb zmanjkalo bolnišničnih postelj, se je tudi v domovih po direktivi pričelo izbirati, kdo bo prepeljan v bolnico in kdo ne. DSOji so postali spletišče okuženih in neokuženih pripadnikov ranljive skupine, zaposleni pa sredi žarišč, bolj ali manj oskrbljeni s kakovostno zaščitno opremo, znanjem in instrumentarijem, potrebnim za spopad z okužbo. Bolj ali manj podprti s strani zdravniškega osebja katere izmed zdravstvenih ustanov. Zakaj? Če je bila bojazen v zvezi z bolnišničnimi posteljami na začetku razumljiva, zdaj ni več. V bolnicah je prostor. V bolnicah je strokovno usposobljeno osebje, v bolnicah so aparature, ki pomagajo rešiti življenje. Petina vseh znanih okuženih je stanovalcev v DSOjih, tri četrtine umrlih za virusom izhaja iz DSO, od njih pa je bila v bolnicah zdravljena le peščica. Ampak v bolnicah je prostor! Res je, smo ranljiva skupina, ampak tukaj nimam občutka, da bi se nas želelo zaščititi.

Imunski sistem je v tem trenutku tisto, kar je potrebno krepiti, nam svetujejo. Za morebitni boj z virusom. Zato je na dnevnem redu limonada, po D vitamin se odpravljamo na sonce. In jabolka. Jabolka vedno kupujem v Selnici ob Dravi, tam je vedno na voljo domače. Lokalno pridelana hrana je naša zmaga, tako z vidika zdravja kot z vidika okolja.

Pa se je začelo. Prepoved gibanja izven občinskih meja. Zakaj? Zaradi domnevnih navalov ljudi iz notranjosti na turistične točke ob morju in jezerih? No, zdaj že vemo, da ni bilo vse tako, kot so nas želeli prepričati. Zakaj torej? Sama sem prepričana, da zaradi želje po uveljavitvi avtoritarnih ukrepov vlade in ustvarjanja izrednega stanja v državi. Potrebno je bilo najti razlog, zakaj je potrebno vso policijo prestaviti v osrčje, na meje pa postaviti vojsko s policijskimi pooblastili. Meni je bil tako onemogočen dostop do preverjene zdrave hrane, pred veliko drugih iz moje starostne skupine pa je bila postavljena velika ovira kar se tiče pomoči svojcev, samooskrbe, priskrbi zdravil in najbrž še marsičem, na kar še pomisliti ne znam.

Spet je bilo treba v trgovino. Kruh sicer spet pečem sproti, nekaj sveže zelenjave že lahko naberem na vrtu, ozimnice pa še nismo povsem pospravili. A so stvari, ki jih pač najdem samo v trgovini. Med 8. in 10., po novem pa še med 17. in 18. uro, ki nam jo je vlada blagohotno podarila po tem, ko so se na problematično odredbo odzvali civilnodružbeni predstavniki starejše generacije. Še zdaj ne razumem te nakupovalne segregacije. Vsi ki gremo v trgovino smo zdravi, vsaj prepričani smo, da je tako. Bolje ne gre. Vsi imamo maske, vsi rokavice, vsi razkužene vozičke. Vsi se premikamo počasi in v varnem odmiku do drugih. Če se kdo ne znajde, se mu pomaga, se ga prijazno opozori in bo za naslednjič vedel. Vsi smo na istem in vsi moramo ravnati enako. Ob osmih zjutraj ali ob štirih popoldne.

Berem, da v Sparu niso spustili po nakupih osebe, ki jih je po varnostnikovem mnenju štela toliko, da bi po nakupih morala zjutraj in ne popoldne. Ker se je borila za to, da obdrži svoje pravice in svoboščine, je fasala še 450 evrov kazni. Pa nihče od strank trgovine, zagotovo tudi ne od osebja v trgovini, ne bi niti trznil, če bi gospa kot vsi ostali normalno opravila svoj nakup. Nobeden ni zato imel problemov. Razen varnostnika, ki je bil postavljen pred nemogočo nalogo, da ocenjuje, kateri starostni skupini kdo pripada.

Pa se je začelo. Vlada je odredila, da moramo v trgovino zjutraj in zadnjo uro popoldne z osebnim dokumentom. Kako prosim? Zdaj naj pa še pomagam pri lastni diskriminaciji? Ni govora. Trgovina, pred katero me bodo želeli legitimirati, me ne bo več videla. Vlada pa! Pred parlamentom takoj, ko bo to mogoče. Na enega izmed križcev se postavim, ki jih je na ploščad pred državnim zborom zalepil Primož Bezjak in si ob legitimaciji prislužil še obisk policije na domu.

Cilka, upokojenka, IMZ